Kako opravijo test na steklino pri psih
Jan 11, 2024
Testiranje na steklino pri psih vključuje preiskavo vzorcev živalske sline, krvi, cerebrospinalne tekočine ali možganskega tkiva. Ta postopek je ključen pri ugotavljanju, ali je pes okužen z virusom stekline. Natančna in pravočasna diagnoza stekline je bistvenega pomena za zdravje živali in ljudi, saj je steklina smrtonosna bolezen, ki se na človeka prenese z ugrizom ali praskami okužene živali.
Primarna metoda, ki se uporablja za testiranje na steklino pri psih, je neposredni test fluorescentnih protiteles (dFAT), ki preiskuje možgansko tkivo na prisotnost virusa stekline. Pridobivanje možganskega tkiva pa zahteva evtanazijo živali, kar ni vedno idealno ali dopustno, še posebej v primerih, ko je pes ljubljeni ljubljenček. Zato se pred uporabo dFAT pogosto izvedejo drugi testi.
Eden pogostih pristopov je opazovanje kliničnih simptomov. Steklina se kaže v različnih stopnjah, vključno s prodromalno, besno in paralitično stopnjo, od katerih ima vsaka svoj niz simptomov. Opazovanje teh simptomov pri psu lahko močno kaže na možnost stekline. Vendar ta metoda ni dokončna, saj se simptomi lahko razlikujejo in spominjajo na druga stanja.
Druga metoda vključuje pregled pasje sline ali cerebrospinalne tekočine na prisotnost virusa. Ta pristop, znan kot test verižne reakcije s polimerazo-reverzne transkripcije (RT-PCR), zazna genetski material virusa stekline. Je manj invaziven kot dFAT, saj se lahko izvaja na vzorcih, odvzetih, ko je pes živ, kot so brisi sline ali cerebrospinalna tekočina. Vendar pa lahko na njegovo natančnost vplivata stopnja okužbe in kakovost vzorca.
Če je pes, pri katerem obstaja sum stekline, ugriznil človeka ali drugo žival, se nemudoma ukrepa za zagotovitev varnosti. V takih primerih je pes pogosto v karanteni zaradi opazovanja, odločitev o evtanaziji zaradi testiranja pa je lahko odvisna od različnih dejavnikov, vključno s statusom cepljenja, zgodovino izpostavljenosti in lokalnimi predpisi.
Za dokončno diagnozo ostaja zlati standard preiskava možganskega tkiva z dFAT. Ta metoda vključuje odvzem vzorca možganskega tkiva, običajno možganskega debla, in njegovo barvanje s fluorescentnimi protitelesi, ki se specifično vežejo na virus stekline. Pod fluorescenčnim mikroskopom lahko prisotnost virusa potrdimo z različnimi fluorescentnimi vzorci, ki jih proizvaja.
Pomembno je vedeti, da se lahko protokoli testiranja na steklino razlikujejo glede na regijo in državo zaradi različnih predpisov in razpoložljivih virov. Poleg tega imajo preventivni ukrepi, kot je redno cepljenje hišnih ljubljenčkov proti steklini, ključno vlogo pri obvladovanju širjenja bolezni in zmanjšanju potrebe po diagnostičnem testiranju.

